Luč, ki je vodila domov

Lunina dolina ni bila načrtovana. Prišli smo sem z enim samim občutkom — da ta zemlja čaka. Čaka, da jo kdo spet posluša. Da ji kdo vrne tisto, kar ji je bila dolžna.

Začeli smo z majhnim: z vrtičkom, z jajci, z drevesi, ki smo jih posadili bolj iz ljubezni kot iz računice. Sčasoma je dolina postala živa — z ljudmi, ki so prihajali, ostali, prispevali svojo energijo in odšli bogatejši.

Danes je Lunina dolina prostor regeneracije — za zemljo in za tiste, ki stopijo nanjo. Kmetija, ki ne jemlje — daje nazaj. Skupnost, ki ne komplicira — preprosto živi.